Naša družina zelo rada potuje. V letu 2022 nam je končno uspelo izpeljati turo, ki smo jo načrtovali že za prvomajske praznike leta 2020, a smo jo morali zaradi vsem znanih razlogov prestaviti. Dve leti pozneje smo končno lahko naredili tudi to kljukico.
In kam smo se odpravili? V sosednjo Italijo, kjer smo v sedmih dneh prevozili dobrih 2200 kilometrov, kar je skupaj naneslo okrog 24 ur vožnje. Na potovanju sem uporabljal električni voziček Permobil, F5 Corpus VS.
Vse poti vodijo v Rim. To je bila tudi naša prva postojanka, nato so bili na vrsti Pompeji in Neapelj na poti domov pa smo se ustavili še v Padovi. Pred odhodom smo sklenili, da bomo raziskovali mesta in mestne ulice, za ogledovanje notranjosti stavb pa ne bomo zapravljali časa (in denarja) – z eno izjemo, Rimom. Veličastno zgodovinsko mesto je polno znamenitosti.
Kot zgoraj omenjeno smo se najprej odpeljali v Rim. Po deseturni vožnji smo končno prispeli do našega hotela, ki je bil prav v središču. Naslednje jutro smo izkoristili za ogled Vatikana. Na Trg svetega Petra smo prišli ravno še pravi čas, da smo ujeli sveto mašo, ki jo je daroval papež Frančišek. Nato smo se sprehodili po ulicah, občudovali Angelski grad, se podali na trg Piazza del Popolo in se povzpeli na grič, da smo mesto lahko opazovali tudi z vrha. Pot nas je nato vodila do dveh najbolj priljubljenih znamenitosti – Španskih stopnic in vodnjaka Trevi, kjer moraš z levo roko čez ramo vreči kovanec in si nekaj zaželeti. To sem tudi storil. Naslednji dan smo šli na drugo stran, ogledali smo si veličastni Kolosej in Rimski forum. Kako mogočno in impresivno! Pomislil sem: kakšno mesto, kakšni junaki so bili Rimljani, da so vse to zgradili pred več kot 2000 leti! Popoldne pa smo izkoristili za nov skok v »državo v mestu« in naredili izjemo – odpravili smo se v notranjost fantastične Bazilike svetega Petra. Zelo zanimivo je bilo videti
Po treh dneh v Rimu smo se spet usedli v avto, pot pa nas je vodila še bolj proti jugu. Najprej so bili na vrsti Pompeji, ki sem se jih najbolj veselil. Še eno izmed izredno dobro ohranjenih zgodovinskih mest. Po naključju so ga odkrili leta 1748. Pompeje je namreč 24. avgusta 79 uničil piroklastični tok ognjenika Vezuv. Nanj se žal nismo povzpeli, ker nismo našli ceste. Pompeje pa smo prehodili in prevozili (jaz) po dolgem in počez. Kakšno izjemno doživetje.
Potem je bil na vrsti Neapelj, še eno »noro« mesto. Mesto norih voznikov. Mesto ozkih ulic. Mesto Diega Armanda Maradone, enega največjih nogometnih virtuozov vseh časov. In mesto, kjer je doma pica. Mi smo si jo privoščili dvakrat, med drugim celo v L’Antica Pizzeria da Michele, ki ima tudi Michelinovo zvezdico, hkrati pa je to ena najstarejših picerij v Neaplju, saj deluje že od leta 1870! In pica tu stane pet evrov! Gosta v tej njej sta bila drugim Maradona in Julia Roberts – igralka je v Neaplju snemala film Jej, moli, ljubi. Z gondolo smo se povzpeli na grad Sant’elmo, od koder se je odprl odličen razgled na mesto. Grad je imel tudi dvigalo, tako da sem si lahko ogledal vsa nadstropja. Tik pred odhodom iz Neaplja smo se ustavili še na nogometnem stadionu Napolija, ki se imenuje Estadio Diego Armando Maradona. Na poti proti domu smo krasno popoldne preživeli še v Padovi.
Na potovanju sem uporabljal električni voziček Permobil, saj smo potovali z avtom. Ker smo si ogledovali zgodovinska mesta, sem upal, da se bom brez težav vozil po pločnikih. In znova se je izkazalo, da se mi pred odhodom v Italijo ni treba obremenjevati, kateri voziček naj izberem za na pot. Pločniki so namreč urejeni, brez lukenj, dovozi na pločnik so gladki. V trgovinah, kjer je bila pred vhodom stopnica, se pozvoni, potem pa je na voljo bodisi prenosna rampa ali pa »skrivni« vhod. Pa še to: javna stranišča v Italiji so velika in imajo straniščno školjko za invalide (sam je sicer ne uporabljam najraje).
In kaj bi posebej pohvalil?
Zgodovinsko mesto Pompeje in dostopnost. V Pompejih so kamni. In vsi vemo, da če en kamen postaviš zraven drugega, bo med njima vedno špranja. To v Pompejih ni težava, saj so kamne povezali s pocinkano mrežasto pločevino. In nihče se ne pritožuje zaradi videza. Ob tem sem se spomnil na Ptuj – tamkajšnji pločniki so taki, da se še jaz, ki imam električni voziček, raje vozim kar po cesti, saj so neravni, luknjasti in z visokimi robniki. Notranjosti Ptujskega gradu z električnim vozičkom verjetno ne bom nikoli videl (morda kvečjemu pritličje), saj je to zgodovinski spomenik, v katerega se ne sme posegati. Dvigala v Ptujskem gradu (in verjetno še marsikje drugje) še dolgo ne bo, ker bi verjetno kvaril videz.
Župani, ministri, vlada in arhitekti, čas je, da odprete oči, da sprostite zakone, da uredite celotno zakonodajo in da pri projektiranju začnete misliti na ljudi z omejenim dostopom. Kajti tudi nekatere nove zgradbe niso urejene in prilagojene tako, kot bi morale biti. In to v 21. stoletju. Žalostno.
