Paralimpijske igre, Pariz 2024, so pred vrati! Zakaj paralimpijske in ne paraolimpijske igre? Vsi, ki vsaj malo poznate invalidnost, ste najbrž pomislili na paraplegike in da je to izpeljanka iz te besede. Vendar ne. Beseda “para” pomeni “vzporedno” ali “ob strani.” To se nanaša na čas dogodka, saj se igre za osebe z različnimi vrstami invalidnosti, vse od začetkov, od leta 1960, odvijajo nekaj tednov po olimpijskih igrah. Mednarodni paralimpijski komite (v nadaljevanju IPC), je bil ustanovljen leta 1989. Sedaj se boste vprašali, kako je mogoče, da so igre bile organizirane še preden se je pojavil IPC? Idejo za igre invalidov je dobil britanski nevrolog, dr. Ludwiga Guttmanna. Dr. Guttmann je med drugo svetovno vojno, leta 1944, ustanovil rehabilitacijski center za vojake s poškodbami hrbtenjače v Stoke Mandevilleu, ki se nahaja v Veliki Britaniji. Verjel je, da lahko šport igra ključno vlogo pri rehabilitaciji in vključevanju invalidov v družbo. Leta 1948 je na isti dan, ko so se v Londonu začele olimpijske igre, dr. Guttmann organiziral prve “Stoke Mandeville Games” za veterane z okvarami hrbtenjače. Te igre veljajo za prve korake proti sodobnim paralimpijskim igram. Igre so se nato razvijale in postajale vse bolj mednarodne, leta 1960 pa so se v Rimu prvič odvile “paralimpijske igre”, ki so potekale vzporedno z olimpijskimi igrami. V prejšnjem stavku sem dal “paralimpijske igre” v narekovaje zato, ker so bile do leta 1972 igre znane pod imenom “Mednarodne Stoke Mandeville igre”, do leta 1984 pa so bile znane kot “21st International Stoke Mandeville Games” (1976), in “International Games for the Disabled” (1980, 1984). Šele leta 1988 se pojavi izraz “paralimpijske igre”. Kot sem zgoraj omenil, IPC je bil ustanovljen leta 1989 z namenom, da prevzame odgovornost za organizacijo in nadzor nad igrami ter razvoj športa za invalide po svetu. Od takrat naprej je IPC organizacija, ki uradno vodi paralimpijske igre.
Največ zaslug za nastanek iger za športnike invalide ima, kot je že zgoraj omenjeno, dr. Ludwig Guttmann, ki je pomemben tudi zato, da so “Stoke Mandeville Games” igre leta 1952 postale mednarodne. Naslednja ključna letnica za igre je 1964, ko je bila ustanovljena Mednarodna organizacija za šport invalidov, ki je spoznala, da so ljudje z okvaro vida, amputacijami, s cerebralno paralizo in drugimi invalidnostmi, ki si želijo tekmovati v športu. Zelo pomembno je bilo tudi to, da so v naslednjih letih štiri organizacije ugotovile, da je ključno delovati skupaj in tako je bil leta 1982 ustanovljen Mednarodni koordinacijski odbor za šport invalidov v svetu (ICC). Začetnik iger, dr. Ludwig Guttmann, je imel še živečo hči Evo Loeffler, ki je bila priznana prostovoljka z najdaljšim stažem paralimpijskega gibanja. Vsekakor moram omeniti tudi kanadskega športnega znanstvenika in strokovnjaka za invalidnost, ki je postal prvi predsednik IPC leta 1989, dr. Roberta Steadwarda, ki je odigral ključno vlogo pri profesionalizaciji paralimpijskih iger in krepitvi njihovih vezi z olimpijskim gibanjem. Pomembni vlogi za krepitev paralimpijskega gibanja imata tudi Sir Philip Craven, drugi predsednik IPC-ja, ki je poskrbel za večjo medijsko podporo iger in Tanni Grey-Thompson, britanska para atletinja, ki je z 11-imi zlatimi medaljami, ena izmed najuspešnejšimi športnicami vseh časov.
Ko je govora o invalidih nasploh, je še vedno preveč stigmatizacije. Predstavljajte si, kako je to bilo v 60. letih prejšnjega stoletja. Na začetku igre niso imele nobene podpore, zato so bili začetki seveda skromni. Tudi financiranje ni bilo nikakršno, zato si lahko le predstavljamo, kako velike težave so imele osebe na vozičkih z dostopnostjo do tekmovališč. Seveda v tistih letih so nekatere skupine ljudi imele zaničevalne odnose do »drugačnih«, kar je zaviralo, da bi paralimpijsko gibanje pridobilo na enakopravnosti in prepoznavnosti. Težava je tudi bila, da so bile igre namenjene predvsem vojnim veteranom s poškodbami hrbtenjače in da so ostali športniki z drugimi vrstami invalidnosti, kot so amputacije, slepota ali cerebralna paraliza, imeli omejene možnosti za sodelovanje. Prav tako so igre, kot že zgoraj omenjeno naletele na težave z dostopnostjo, politične odnose, kar je le še povečevalo družbene stereotipe, diskriminacijo in stigmatizacijo. To je zelo vplivalo tudi na njihovo vključevanje v šport in širšo družbo. Velik preboj pa se je zgodil leta 1988, ko so najprej tako olimpijske kot paralimpijske igre potekale v enakem mestu in to se je obdržalo vse do danes. Za obojne igre organizatorji uporabljajo iste športne objekte. To je igram omogočilo profesionalizacijo in širitev športov, ki vključujejo različne vrste invalidnosti, prav tako pa se je povečalo število sodelujočih športnikov in držav. Igre leta 2000 in 2012 so ekstremno pripomogle h temu, da so postale profesionalne, prepoznavne in naravnane k enakopravnosti.
