Star sem bil okrog 14, 15 let. Naj takoj povem, da sem takrat bil 7., 8. razred (od 9-ih – bil sem namreč prva generacija, ki je preskočila 6. razred, pač pametnjakoviči :D), pa tudi to, da sem šel v prvi razred šele z osmimi leti. Torej, saj veste, zgoraj omenjena leta, so leta pubertete. Začel sem se zavedati samega sebe. Kdo sem, kaj sem, kaj se je zgodilo meni in zakaj se je cerebralna paraliza (v nadaljevanju CP), ki je poškodba možganov zgodilo ravno meni, enemu izmed 21.000 otrok, ki so se leta 1990 rodili na območju Slovenije, ki je takrat spadala še pod SFRJ? Zraven tega pa pridejo še vprašanja: kako bom šel ven, kako bom spoznal prijatelje, kako bom spoznal kakšno punco, kako bom sploh živel, vseskozi neko prilagajanje, ne bom mogel v trenutku iti nekam, kam bi rad šel… Tri pikice, ampak, ali so sploh potrebne? Mar niso danes prijatelji, poleg družine, najbolj pomembni? Jaz vem, DA. Mene pa je takrat še nekaj doletelo. Operacija kolka. In tudi, kje bom nadaljeval šolanje. Ali ostati v Kamniku ali iti v srednjo šolo na Ptuj? To vprašanje me je morilo predvsem zato, da bi imel kolege, prijatelje tudi v domačem okolju, kjer sem do 20. leta imel praktično enega pravega prijatelja. In ta prijatelj, je še vedno prijatelj – Miha! Odločitev, da ostanem v Kamniku, je padla po tem, ko sta mi starša jasno povedala, da je odločitev moja, ampak, da prijateljev iz srednje šole v kasnejšem življenju, v takem obsegu, kot sem si ga jaz predstavljal, ne bo. In danes je ne obžalujem. Odločitev pa je padla že po težkem obdobju tako, da sem zgoraj omenjeno odločitev sprejel s »trezno« glavo.
Zgoraj sem omenil, s katerimi vprašanji sem se mogel spoprijeti. Nekatera vprašanja, če malo bolje pomislim, tarejo prav vsakega izmed nas v določenem življenjskem obdobju. Mogoče je name še malo bolj vplivalo, saj sem se zavedal, da je pri meni vseeno še malo bolj posebno. Imam CP V. stopnje, zaradi katere uporabljam električni invalidski voziček Permobil, F5 Corpus VS. Kot, da CP (poškodba možganov) ni dovolj, imam še dizartrijo govora. To pomeni, da je moj govor težje razumljiv. In tukaj lahko naletim na težave. Predvsem pri ljudeh, ki me še ne poznajo, je to vsekakor težava. In zaradi tega je zame ključno, da spoznavam osebe v »mirnih« okoljih, saj le tako, si lahko določena oseba, naredi pravo mnenje o meni in ne bo razmišljala: »ah, ta pa itak ne zna govoriti«. Pa še v mirnih okoljih lahko pride do neljubih situacij, saj smo ljudje v današnjem času tako narejeni, da v kolikor ni vse takoj, da je že prepozno. Na žalost. Morda pa je to tudi sreča, da se že v začetku iz mojega življenja odstranijo ljudje, ki niso pravi.
Če nadaljujem iz prejšnjega odstavka, pravzaprav sem imel, tako kot imamo vedno ljudje na voljo, dve možnosti. Dve poti. Srednja pot ne obstaja. Si ali nisi? Boš to situacijo sprejel in življenje živel ali ne boš situacije sprejel in živel brezvezno življenje, se smilil samemu sebi in čakal na boljše čase, ki jih v mojem primeru ne bi bilo? Verjamem, da odgovor veste.
Spomini na to obdobje so po kar nekaj letih seveda zbledeli. To obdobje je bilo res napeto, ampak … Ne najdem besede, ki bi to opisala, hočem pa povedati, da sem danes zadovoljen s tem obdobjem zato, ker se je dejansko vse zgrnilo v neko zgoščeno obdobje in ko je bilo tega obdobje mimo, je bilo to, to. In še danes je tako, kot je nastalo takrat. In kaj je nastalo takrat? Nastala je oseba, ki je 99 % svojega življenja dobre volje, na življenje gleda s pozitivne strani, tudi dobre volje in vztrajnosti ji ne manjka. Mar to pomeni, da kdaj nisem slabe volje, razočaran? Seveda ne, seveda tudi jaz imam slabe trenutke, dni, če se to razvleče na en teden, potem se je res moralo nekaj zgoditi. A na koncu vedno ostane odgovor, ki ga imam tetoviranega na roki: »Omnia causa fiunt«.
Literatura in viri:
- Statistični urad Republike Slovenije. (n.d.). Živorojeni po: LETO, MESEC ROJSTVA. Pridobljeno 14. decembra 2024 s https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/-/05J1002S.PX/table/tableViewLayout2/.
