Vnedeljo pozno zvečer smo prispeli v hotel, se namestili in si pred spanjem privoščili še pivo. Naslednje jutro po zajtrku, smo se peš odpravili proti gradu Gibralfaro. Iz hotela sem se odpeljal oblečen samo v jopi, a kaj hitro, sem jo slekel in si nadel sončna očala. Kmalu smo videli dve poti na grad, izbrali smo napačno, saj so se nekje na polovici pojavile stopnice. Starša sta kljub temu šla naprej in si grad ogledala, sam pa sem se na sončku martinčkal. Razgled je bil čudovit, predvsem pogled na morje. Pot smo nadaljevali, se vmes ustavili na pokopališču San Miguel in si ga ogledali. Po kosilu smo si v bližini cerkve Iglesia del Sagrado Corazon de Jesus (jezuitas) privoščili pijačo, videli stolnico, nato pa odšli v fascinantno in prelepo cerkev Santa Maria, ki ima res neverjetne stebre, freske, slike in poslikave. Prava paša za oči. Med nadaljnjim sprehodom smo videli še prav posebno in zelo lepo hišo, ki je bila postavljena v 18. stoletju in danes je v njej kulturni center. Po tem ogledu smo imeli rezerviran ogled plesa Flamenga, ki je bil poseben in zanimiv. Za zaključek večera pa smo si privoščili še pico.
Torek je bil »najhladnejši« dan v Málagi, vendar kljub vsemu še vedno prijeten. Málaga ima sredozemsko podnebje, kar je bilo tudi opazno, še posebej, ker je bila struga reke osušena. Ta dan smo si privoščili sprehajanje po mestu in si začutili utrip mesta. Med pohajkovanjem smo videli ogromno dreves s posebnimi debli, glavno zgradbo Univerze in zelo lepo Mestno hišo, znano kot Ayuntamiento de Málaga, ki je bila dokončana takoj po I. svetovni vojni. Mestno hišo je zelo težko zgrešiti, saj je fasada bogato okrašena s skulpturami in reliefi, ki predstavljajo simbole mesta ter alegorije industrije, trgovine in umetnosti. Sprehodili smo se tudi po drevoredu, katerega posebnost je bila, da so bile krošnje dreves tako prepletene in goste, da se nebo ni videlo. Málaga je znana tudi po bikoborbah. Ogledali smo si areno, kjer prirejajo bikoborbe, žal pa v tem času ni bilo nobene predstave, da bi si jo ogledali v živo. Na Plaza de la Merced v središču Málage smo naleteli na obelisk, postavljen v čast generalu Joséju Maríi de Torrijos y Uriarte in njegovim 48 tovarišem, ki so bili 11. decembra 1831 usmrčeni zaradi poskusa liberalnega upora proti absolutistični vladavini kralja Ferdinanda VII. Na Plaza de la Merced najdete tudi rojstno hišo slikarja Pabla Picassa.
Sreda je bila rezervirana za ogled dveh muzejev. Najprej smo odšli v muzej ene najslavnejših oseb 20. stoletja, španskega velikana, Pabla Picassa. V svojem dolgem življenju je ustvaril več kot 20.000 različnih del. In resnično, ko si ogleduješ zbirko 285 del, lahko samo občuduješ njegovo velemojstrstvo. Z zanimanjem smo odšli še v muzej Málaga, ki združuje 2 glavni zbirki: likovno umetnost ter arheologijo. Priznati moram, da me je veliko bolj pritegnil drugi del. Videli smo pomanjšane zgradbe, zanimive vrče, ki so jih nekoč uporabljali, prekrasne slike,…Najbolj fascinantne so mi bile ogromne slike.
Kosilo smo si ta dan privoščili na sončku, ob morju, kar je seveda dobri hrani dalo še poseben čar. Po kosilu smo se sprehodili do plaže in videli La Farola de Málaga, zgodovinski svetilnik, zgrajen leta 1817. Posebnost le tega je, da ima žensko ime. To je bil zadnji takšen ogled. Po tem ogledu smo si privoščili še postanek – Hard Rock Cafe. Na poti do hotela smo se ta dan še okrepčali, se počasi odpravili do hotela in pripravili vse za odhod, ki je bil naslednje jutro.
Málaga. Relativno malo mesto (600.000 prebivalcev) z veliko posluha za osebe z najrazličnejšimi hendikepi. Pohajkovanje po mestu je bilo lahkotno, vsi pločniki urejeni. Še posebej pa me je navdušilo to, da je ogromno trgovinic, lokalov, imelo pred vrati rampo, ki je osebi na vozičku ali na hodulji, omogočilo lažji dostop. Resnično je velika škoda, da se v Sloveniji gleda skozi oči »lepote« in ne dostopnosti vsem. V tujini se noben ne sprašuje, kako to izgleda, važno jim je le, da imajo vsi dostop do vsega in so v enakovrednem položaju.
