33-letni Boris Šmigoc ali kot ga kličejo prijatelji Borči je ptujska legenda. Čeprav je zaradi cerebralne paralize že od rojstva priklenjen na invalidski voziček, življenje uživa s polno paro. Redno je na koncertih, tekmah, na druženju s prijatelji, veliko tudi potuje. Zaposlen je v družinskem podjetju Nova Reha. Boris je izjemno aktivna oseba s posebnimi potrebami, kar pa ne pomeni, da se pri svojem gibanju ne srečuje s premnogimi težavami, ki so včasih posledica malomarnosti posameznikov, najpogosteje pa pomanjkanja razmisleka o potrebah gibalno oviranih oseb.
Že od rojstva ima Boris V. stopnjo cerebralne paralize, zaradi česar uporablja električni invalidski voziček Permobil. Ima tudi disartrijo govora. Zaposlen je v družinskem podjetju Nova Reha, ki se ukvarja s prodajo, servisom, izposojo in izdajo medicinskih pripomočkov: »Podjetje sta starša ustanovila predvsem zato, ker sta že takrat razmišljala o tem, kaj bom počel, ko bom dokončal šolo.«
Največji problem pločniki s previsokimi robniki
Kljub težavam, s katerimi se srečuje in niso enostavne, je Boris izjemno pozitivna, vedra in nasmejana oseba. Življenje zajema z veliko žlico. Je izjemno aktiven, zato odlično pozna težave, s katerimi se pri gibanju srečujejo invalidne osebe in starejši, gibalno ovirani. Na Ptuju, pravi, so največji problem pločniki, ki imajo visoke robnike oziroma niso primerno speljani: »Za osebe, ki uporabljajo aktivne ročne vozičke, je to katastrofa. Tudi marsikomu, ki uporablja električni voziček, ni prijetno, da ga ob vsakem prehodu na pločnik oz. z njega premetava. Toda pločniki so del državne infrastrukture. Tudi vsi prehodi za pešce nimajo lepo speljanih pločnikov.«
Težave ima tudi pri dostopu do številnih kulturnih in drugih ustanov. Na primer v dominikanskem samostanu, kjer osebe na vozičkih ne morejo dostopati pri glavnem vhodu, zato je vhod zanje urejen z dvoriščne strani, kjer pa prav tako ni najboljše poti, zato morajo improvizirati.
Tudi v starem mestnem jedru imajo kar nekaj težav, dostopi namreč marsikje niso prilagojeni invalidom. »V večino trgovinic, lokalov, osebe z vozički ne moremo, saj je skoraj povsod kakšna stopnička. Zakaj tam ni kakšne prenosne klančine, ki bi jo prinesli po potrebi ven, pred vhodom pa obvestilo, da jo imajo? Takšne primere sem videl v Italiji, kjer so tudi starodavna mesta (Rim, Pompeji, Neapelj).«
Po Pompejih in Neaplju lažje kot po Ptuju
Dvigalo v podhodu pod železniško progo oziroma pri nekdanjem Borovem sedaj končno deluje, a kot pravi naš sogovornik, je zelo umazano. Meni, da bi bilo smiselno postaviti videonadzor, kot so te zadeve urejene marsikje drugje po svetu: »Najbolj žalostno je, da vidiš, da se na Ptuju nekaj gradi, obnavlja, potem pa z razočaranjem ugotoviš, da nihče ne razmišlja o osebah, ki imamo omejeno gibanje. Premalo se govori o tem in potem se na to preprosto pozabi. Živimo v 21. stoletju, populacija je vedno starejša, kar pomeni, da je vedno več ljudi, ki imajo težave z mobilnostjo. Imam to možnost, da lahko malo grem po svetu. In večina mest, krajev, sploh, če izpustimo Balkan, vidimo, da so mesta prijazna osebam z raznoraznimi medicinskimi pripomočki. Naj navedem en primer. Bil sem v Pompejih. Vsi vemo, da je to zgodovinsko mesto, podobno kot Ptuj. Starodavno mesto, ki ga je uničil Vezuv. In po »mestu« so kamni, med katerimi so razpoke. Vendar Italijani, ker jim je pomemben turizem, so med razpoke položili pločevino in kamni so bili povezani, tako da sem se brez težav vozil z električnim vozičkom po Pompejih. Tudi potem v Neaplju (na gradu) in ostalih italijanskih zgodovinskih mestih nisem naletel na nobeno težavo, zaradi česar bi moral ostati zunaj. Lahko grem na Ptuju v grad, Miheličevo galerijo? Žal ne.«
Boris meni, da bi bila marsikje rešitev zunanja dvigala, kar bi bilo dobrodošlo tudi za starejše ljudi, mesto bi bilo tako bolj prijazno.
Predvsem pred trgovskimi centri je dovolj parkirnih mest namenjenih invalidom, težave pa imajo v starem mestnem jedru. Nemalokrat pa na mestih, namenjenih invalidom, parkirajo nevestni posamezniki, ki zasedajo njihova mesta in jim s tem povzročijo dodatne težave.
Boris na vse to gleda vseeno gleda z optimizmom in upa, da se bo v prihodnje stanje izboljšalo. Želi si, da bi tudi njegove ugotovitve pomagale k izboljšanju razmer in premisleku o tem, kako bi lahko življenje invalidnih oseb (gibalno) olajšali. Šteje prav vsak korak v tej smeri, zato je prav, da se o tem javno govori in se njihove težave izpostavlja.
